Zakaj mora otrok na stik z očetom, ki je bil nasilen do mame? "Tudi žrtve se to sprašujejo"

V začetku avgusta je policija javnost obvestila o policijski akciji, ki je potekala v Kamniku. Moški namreč po stiku otroka ni vrnil svoji nekdanji partnerki, nato pa ji je po telefonu grozil, da bo poškodoval njo in otroka, ki ga je zadrževal v hiši. Na koncu je v prostore morala vstopiti specialna enota policije, ki je osumljenca našla na podstrešju in ga obvladala s pomočjo električnega paralizatorja. Znano je, da je policija moškega v preteklosti že obravnavala zaradi nasilnih kaznivih dejanj, povezanih z družino.

Iz sosednje Hrvaške pa je nedavno prišla novica o grozljivem zločinu, ko je moški ubil oba otroka – stara 13 in 17 let –, da bi se maščeval ženi. V času umorov naj bi se namreč razhajala, mati otrok pa neuradno ni več živela v družinski hiši.

Prisilni nadzor tudi po končanem odnosu

Primerov, ko povzročitelji nasilja za maščevanje (nekdanji) partnerki na najrazličnejše načine zlorabijo otroke, je žal ogromno. To pri svojem delu dnevno opažajo tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo.

Njihova strokovna delavka Tjaša Hrovat v pogovoru za N1 poudarja, da se zloraba otroka za škodovanje mami lahko začne že med še trajajočim odnosom, v katerem je partner nasilen. Takrat nasilneži otroke pogosto zlorabijo za grožnje partnerki, na primer "če boš želela ločitev/če me ne boš upoštevala/če boš komu povedala za nasilje, ti bom vzel otroke". Posledica tovrstnih groženj je pogosto to, da si mnoge ženske ne upajo spregovoriti o nasilju, saj se bojijo, da se jim bo partner res maščeval na ta način.

Drugi način, ki ga pri svojem delu z žrtvami nasilja opažajo v društvu, je spodkopavanje partnerke v očeh otroka med odnosom. "Ženske nam povejo, da je oče otroku govoril, naj udari mamico, ali da je mamica neumna, pred otrokom jo je blatil … Te stvari se po prekinitvi odnosa pogosto le še stopnjujejo," ponazori Hrovat. Treba je poudariti, da seveda že dejstvo, da je otrok priča nasilju, pomeni, da je prav tako njegova žrtev – tudi po zakonu.

Ko pa se odnos, v katerem je bil partner nasilen, prekine, poskušajo občutek nadzora nad nekdanjo partnerko neredko ohraniti s pomočjo otrok. "Zahtevajo nerazumno količino stikov, na primer vsakodnevne enourne (video)klice, četudi ima otrok dve leti in takega pogovora sploh še ni sposoben. Potem na tem klicu otroka sprašujejo, kje je bil z mamico, kaj sta počela, ali je bil kdo na obisku in podobno, s tem pa še naprej izvajajo prisilni nadzor," opiše sogovornica.

Manipulacija prek stikov z otrokom

Kontrolo in nadzor nad življenjem nekdanje partnerke želijo nasilneži pogosto ohraniti tudi z manipulacijo stikov z otroki, ko ti še niso sodno določeni. To nekateri na primer naredijo tako, da se dogovorijo za določen dan, potem pa zadnji trenutek pokličejo, češ da danes ne morejo.

"Mama je otroka pripravila na stik, prilagodila svoje načrte, potem pa je morala v zadnjem hipu vse spremeniti. Ko se to ponavlja, to vodi v to, da ženska ne more načrtovati ničesar v svojem življenju," ponazori Hrovat. Običajno se v trenutku, ko želi postaviti mejo in kot mama soodločati o terminu stika, pojavijo obtožbe očeta, da mu otroka odtujuje oziroma stike preprečuje.

Ob poslušanju takšnih zgodb se človek nedvomno vpraša, zakaj so stiki z otrokom v primeru, da je eden izmed staršev dokazano nasilen, sploh dovoljeni. Hrovat pritrjuje, da se to sprašujejo tudi žrtve nasilja. "Rečejo nam: 'Jaz naredim vse, da bi otroka zaščitila, potem pa ga moram voziti na stik, kjer spet doživlja pritiske'. Dostikrat so otroci po teh stikih tudi v zelo veliki stiski in mame porabijo nekaj dni, da se otrok pomiri. Do naslednjega stika."

Od povzročiteljev nasilja se pričakuje malo, od žrtev ogromno

Seveda obstajajo tako imenovani stiki pod nadzorom strokovne osebe centra za socialno delo oziroma zavoda, kjer je nameščen otrok. A ti stiki so časovno omejeni na maksimalno dve uri na teden in največ devet mesecev brez možnosti podaljšanja ali ponovne izdaje začasne odredbe.

Hrovat opozarja, da se stiki, ko to obdobje mine, pogosto avtomatsko sprostijo in potekajo brez nadzora, tudi če oče v tem času ni naredil nobenih bistvenih sprememb v svojem vedenju. "In to velikokrat opažamo – od očetov, ki so povzročali ali pa še vedno povzročajo nasilje, se pričakuje zelo, zelo malo, od mam pa res ogromno. Ocenjuje se jih veliko strožje, vse, kar naredijo, je pod drobnogledom, medtem ko je pri očetih pogosto dovolj že to, da pridejo na stik in da tam niso nasilni," nesmiselnost prelaganja odgovornosti na žrtev izpostavi sogovornica. V DNK zato temu, da so stiki avtomatski tudi takrat, ko je prisotno nasilje, odločno nasprotujejo.

Pri svojem delu so videli tudi primere, ko so stiki potekali pod nadzorom na centru za socialno delo v drugem kraju. "Mama je morala enkrat na teden tja peljati otroka in ju pred tem psihično pripraviti na stik, ker tega nista želela. Ko so prišli tja, očeta ni bilo. Naslednji teden jih znova pripelje, očeta ni. Tretjič – očeta ni. Ampak center ne prekine stikov, ki jih sploh ni, temveč jih mora mama tja vseeno pripeljati, ker je sodišče pač določilo, da so stiki enkrat na teden ob 15. uri. Samo predstavljamo si lahko, kakšno stisko to povzroči otrokom," navede Hrovat.

Ko se na petem stiku oče vendarle pojavi, prinese igračke, ki se jih otroci razveselijo, in je prijazen, pa to postane dokaz, da je "odnos dovolj dober".

"Opažamo, da se pogosto daje prednost zmotnemu prepričanju, da otrok nujno potrebuje stik z obema staršema, namesto da bi se presodilo, ali je stik za otroka res koristen ali ne," ob tem dodaja sogovornica. In poudarja: otrok potrebuje starša, ki je zanj varen in ki zanj poskrbi, ne pa kakršnegakoli starša, "samo, da je".

Pri družinskem nasilju so poenostavitve (pre)nevarne

Pogosto so povzročitelji nasilja tudi dobri manipulatorji in izvajajo velike pritiske na institucije in tudi medije. "V zadnjih letih tudi pri nas po vzoru skupin iz tujine vidimo, da se združujejo v društva, ki naj bi pomagala očetom. Ampak vemo, da so mnogi izmed njih povzročitelji nasilja, tudi obsojeni," opozarja.

Medtem ko žrtve nasilja svojo izkušnjo pogosto minimalizirajo in lahko pričajo o zelo konkretnih stvareh, ki so se jim zgodile, se povzročitelji nasilja le postavljajo v vlogo žrtve, pojasnjuje Hrovat. "Prikazujejo se kot žrtve partnerke, sistema, sodišč, centrov za socialno delo, ne da bi opravili kakršnokoli samorefleksijo, zakaj je situacija takšna, kot je. /.../ Govorijo o ženskih zarotah, kako so jim bili izrečeni ukrepi zato, ker so povsod zaposlene ženske, kako se preferira mame in podobno. Hitro začnejo tudi govoriti o odtujevanju. To lažno prikazovanje je lahko zelo nevarno, saj še dodatno jemlje moč žrtvam in jo krepi za povzročitelja. Javnost žal rada sliši, da je vse narobe s sistemom. To je lažje razumeti kot kompleksnost nasilja v družini. Preradi imamo poenostavitve," opozarja.

Glede stikov tako na Društvu za nenasilno komunikacijo žrtvam svetujejo, da sodišču predlagajo zelo natančno določitev stikov in tega, kako bo potekala komunikacija glede otroka, kaj se zgodi, ko je otrok bolan, kako bo preživljal počitnice, praznike in podobno.

"Torej da se določijo vse podrobnosti in se s tem zmanjša možnost manipulacije in nadaljnjega nadzora s strani starša, ki povzroča nasilje. Ko enkrat sodišče stike natančno določi, ni treba več odgovarjati na sto klicev na dan in biti v nenehnih stikih z nekdanjim partnerjem," svetuje Hrovat. In dodaja: "Jasno je, da je v primerih nasilja skupno starševstvo povsem neprimerna oblika ureditve odnosov, ravno zaradi vseh možnosti manipulacij in nadaljevanja nasilja, ki jih ponuja."

Prijava nasilja žal prepogosto šele začetek boja za žrtve

Čeprav mora žrtev ogromno mero poguma in moči zbrati že za to, da gre stran od povzročitelja nasilja, je to po navadi žal šele začetek boja. Prav zato se strokovnjakom in strokovnjakinjam, ki dnevno delajo z žrtvami, zdijo očitki, da ženske nasilje prijavljajo zaradi maščevanja nekdanjemu partnerju, malodane smešni, pravi sogovornica. "Smešni, ker vemo, kaj vse to, ko nasilje enkrat prijaviš, prinese za sabo, koliko dela in koliko stresa te čaka. Nihče se v to ne bi spuščal kar tako."

Ne le, da se morajo žrtve nasilja pogosto boriti z že omenjenimi nesmisli in pomanjkljivostmi, ki obstajajo v sistemu, tu je še vedno družba, ki pogosto s prstom pokaže prav na žrtve. To nam pokažejo komentarji pod članki in odzivi na družbenih omrežjih, ko odmeva kakšen primer brutalnega nasilja nad žensko, najdejo pa se številni, ki mislijo, da si je žrtev za to kriva sama.

Hrovat pritrjuje, da smo še vedno družba, ki zelo hitro najde opravičila za povzročitelje nasilja, hkrati pa od žrtev pričakuje določeno držo. Ljudje imajo namreč predstave, kakšna bi žrtev "morala biti."

"Če ustreza našim predstavam, če je torej uboga, ponižna, joka, želi našo pomoč, bomo takoj vsi rešitelji. Ampak žrtev je lahko tudi jezna – celo dobro je, če je – lahko ima tudi sama vedenja, ki niso ustrezna. Lahko deluje zelo samozavestno in zato napačno sklepamo, da ni ogrožena. Lahko je bogata ali zelo izobražena. Lahko je v javnosti vedno nasmejana. Ljudje smo zelo različni in na različne načine izražamo svoje stiske, zato je prav, da prisluhnemo, kaj nam žrtve govorijo. Ne glede na to, kaj nekdo reče ali naredi, nima nihče pravice, da je do nas nasilen. Nasilje je kaznivo dejanje," za konec še poudari sogovornica.